POHOD NA KUNIGUNDO
Koronarni klub Celje je tudi letos obeležil Svetovni dan srca s tradicionalnim pohodom na Kunigundo, med pohodniki dobro znano destinacijo, primerno za vse generacije, vse tiste, ki svoj čas radi preživimo tudi v naravi.
»Lep dan kliče«, smo si udeleženci soglasno pritrdili že na zbirnem mestu na Lopati, od koder smo ob 9. uri krenili na pot v spremstvu oseb, ki pot poznajo tudi malo drugače, po svoje, saj so z domačini in s Šentjungertom, kot se naselje imenuje, tudi srčno povezani. Zakaj srčno? Ker nosijo v srcu prenekateri spomin iz otroštva, ker spremljajo razvoj kraja in dobro poznajo tako hiše z domačimi imeni kot ljudi, ki tu bivajo. Pohodnike vedno prijazno pozdravijo in jim iz srca privoščijo vse tisto, česar so sami deležni: prekrasnega razgleda na vse strani neba, svežega zraka, ki se ga pljuča nadihajo v izobilju, krošenj dreves, ki dajejo zavetje na poti, ptičjega petja in šumenja vetra, vonja dišečih rož in trav ter miru, kar vse daje srcu občutek blaženosti in spokoja… Narava je zdrava.
Kljub razliki v letih, od najmlajšega udeleženca, ki še nima trideset, do najstarejše, ki je pri svojih šestinosemdesetih letih polna življenjske moči in veselja do življenja ter seveda modrosti, smo pot premagovali složno in vzpodbudno, se med seboj spoznavali in si z dobro voljo krajšali čas. Pred vrhom smo se razdelili v dve skupini, prva se je odločila za strmo varianto po gozdni stezi, druga pa za bolj položno, morda malo lažjo. A vseeno, ne glede na odločitev, vsak od nas je moral hoditi s svojimi nogami, v svojem tempu, dihati s svojimi pljuči in šteti utripe s svojim srcem. In je šlo: lepo počasi, včasih malo hitreje, pa spet postanek, pogovor, dovtip, šala, pogled v dolino, dalje na naše drago Celje z okolico, pa Savinjsko dolino s prekrasnimi vrhovi… Ni da ni. Dan je bil jasen in svež, bogat z razgledom in sončnimi žarki, dišeč po jeseni in poln zemeljskih barv, v vseh odtenkih, v vsem sijaju.
»Kdor ne uživa na poti, ga tudi cilj ne zadovolji«, sem nekoč prebrala besede, ki so tisti dan potrdile svoj pomen. Po dveh urah hoje smo dobro zagreti, prijetno utrujeni, a živahnih, iskrivih oči prispeli do vrha z n. v. 565 m. Za dobrodošlico nas je pričakal vroč lipov čaj, sladkan po želji in skodelica prave turške kave, postrežene iz rok naših članov, ki so že pred našim prihodom pripravili vse potrebno za družabno srečanje. Predsednik nas je s prijaznimi besedami toplo pozdravil in nam čestital, seveda tudi brez skupinske fotografije ni šlo. Če se že ve, naj se še vidi, kdo vse je bil tisti dan zmagovalec svojih pohodnih palic, smo se strinjali z besedami udeleženke, ki je bila tukaj prvič.
Planinski dom na Gori poleg cerkvice Svetega Henrika in Kunigunde, zgrajene v 14. stoletju, je sicer odprt samo ob nedeljah, a tisti dan je odprl svoja vrata in gostoljubje vsem nam, da smo svoj 5 km dolg vzpon lahko zabeležili v vpisno knjigo, ali pa si na plotu želja zaželeli kakšno skrito željo. Kljub letom in času, ki vse hitreje mineva (ali pa smo mi že počasnejši), nosi vsak od nas v svojem srcu še vedno kakšno željo, za katero želi, da se mu izpolni. Naj se zgodi!
Seveda je organizator dobro poskrbel tudi za naše želodčke, da niso odšli prazni v dolino. Okusno pripravljen bograč in dober, svež kruh, zraven pa vsem znane slovenske pesmi, ki so jih s svojimi glasbili in glasovi pričarali člani domačega ansambla, ki že tradicionalno spremlja prireditve in druženja našega društva, so nas še dodatno razveselili in tako poskrbeli, da je bil naš dan popoln.
Domov smo se vračali prav tako v dveh skupinah. Najprej tisti, ki se jim je bolj mudilo, malo kasneje pa še ostali, ki smo tisti dan dali obveznosti na stran. Prelepo je bilo, da bi hiteli. Ko smo se pozno popoldne, prijetno utrujeni, a zadovoljni in dobre volje, poslavljali drug od drugega, je bila v naših srcih ena sama, skupna, enotna ugotovitev: »Življenje je lepo, če ga živiš, tako, kot ponuja se samo in ne da ti ga spremeniš!«
Marija Deželak, Celje