Preventiva bolezni srca in ožilja

V 60 letih 20 stoletja, se v Evropi prične doba preventivnega dela v koronarnih klubih.V 90  letih  je v Nemčiji že preko 3000 KK, v Italiji preko 7000, v Avstriji pa preko 200. V Sloveniji sta bila takrat le dva KK.

Pred razvojem in odpiranjem koronarnih klubov so osnovane koronarne enote, kjer se je spremenil pristop zdravljenja in vodenja srčnih bolnikov z akutnim srčnim infarktom.  Tudi uspešne premostitvene operacije na srcu so povečale število bolnikov, ki potrebujejo spremembo načina življenja a tudi dejavnikov tveganja.

V Sloveniji se ustanovi prvi Koronarni Klub leta 1982. Ustanovljen je v  Ljubljani, pod mentorstvom prof. D. Kebra. 1985 leta je ustanovljen Koronarni klub v Celju. 1997 leta je ustanovljena še zveza koronarnih klubov in društev Slovenije, takoj po ustanovitvi Primorskega koronarnega društva. Število klubov in podružnic se s tem letom prične povečevati. Klubi imajo enoten statut, vodi ga predsednik kluba.

Klub ima vse organe potrebne za delovanje, član sveta  je  tudi kardiolog, ki je strokovni svetovalec. Predsedstvo zveze tvorijo vsi predsedniki koronarnih klubov in društev v Sloveniji. Zveza je imenovala strokovni svet v katerega so vključeni različni strokovnjaki od kardiologov, dietetika in psihologa. Vsi so člani Združenja Kardiologov Slovenije (ZKS) in  tudi delovne skupine za rehabilitacijo in funkcionalno diagnostiko.

Člani koronarnih klubov so lahko: bolniki z ishemično boleznijo srca: po prebolelem srčnem infaktu, po operacijah na srcu, bolniki z angino pektoris in težko vodljivimi dejavniki tveganja.

Cilji dela: izboljšati kvaliteto življenja, znižati obolevnost , preprečiti slabšanje stanja, spremeniti dejavnike tveganja, zmanjšati število ponovnih hospitalizacij, porabo zdravil, podaljšati aktivno  aktivno življenjsko doba in dvigniti kvaliteto življenja.…

Metode dela ki se uporabljajo pri delu v koronarnih klubih v Sloveniji. Potreben je predhoden pregled pri kardiologu zaradi ocene ogroženosti in določitve praga  varne obremenitve. Fizična aktivnost je osnovi program in se izvaja v obliki različnih vaj: telovadba v veliki skupini (25-30 članov), vadba v aerobnem centru (kardiofitnes 8-10), pohodi  25-30 članov, namizni tenis, ne tekmovalni tenis, plavanje, predavanja, vaje za premagovanje stresa, delo s svojci, izleti, srečanja z drugimi koronarnimi klub, letovanje, rehabilitacija v zdravilišču.

Vse programe vodijo strokovno izobraženi zdravstveni delavci: zdravniki, študentje medicine, višje medicinske sestre, fizioterapeutke in terapevti, prof. telesne kulture, sodelujeo pa tudi psihologi, dietetiki…

Rezultati: zmanjša se število obiskov pri zdravniku, poraba zdravil, število hospitalizacij, dvigne se kvaliteta življenja, podaljša aktivna življenjska doba,  dvigne nivo samopomoči in pomoč ostalih članov, zmanjša se število napadov AP….

To so dokazale številne študije. Kvaliteto življenja Ljubljanska študija, Helsinška študija je prikazala padec mortalitete pri bolnikih, ki so aktivno vključeni v program organizirane doživljenjske rehabilitacije, v primerjavi s  tistimi bolniki, ki so se rehabilitirali po lastnem nenadzorovanem programu. Celjska študija zmanjšano porabo zdravil po 2 letni aktivni rehabilitaciji, Oslo študija pa  je prikazala zmanjšanje števila hospitalizacij in porabe zdravil. Podobni so rezultati študije v državi Ontario – Kanada.

Rehabilitacija in sekudarna preventiva sta pogosto v senci velikih dosežkov urgentne medicine, kardiologije in  srčno žilne kirurgije. Vendar sta to dve prepletajoči  se fazi pomembni za spreminjanje življenja srčnih bolnikov. Po vseh teh akutnih dogodkih potrebujejo bolniki pomoč, zlasti pri vračanju v normalno življenje, pri premagovanju stresa, podaljševanju aktivnega življenja, spreminjanju dejavnikov tveganja, zmanjševanju obiskov pri zdravniku, samopomoči. Potrebujejo tudi pomoč domačih a tudi izobraževanje domačih, sorodnikov in s tem tudi spreminjanje njihovega pogosto visoko rizičnega življenja. Aktiven pristop v KORONARNEM KLUBU zmanjšuje število novih incidentov, napadov AP, nenadne smrti, zmanjševanju porabe zdravil in s tem  dviga  kvalitete  življenja.